Družabni vikend s sošolci in sošolkami iz srednje šole gre počasi h koncu. Za zadnji dan našega druženja je planiran planinski izlet na bližnji vrh. Malo pod njim je čudovito jezero, cilj naše planinske odprave. Izbrali smo ta izlet, ker ni preveč fizično naporen, markirana pot bi nas do jezera pripeljala v dobrih dveh urah, mi pa planiramo, da bomo v treh urah pri jezeru.
Zjutraj po zajtrku se zberemo pred kočo, naši planinski vodniki nam podajo potrebne informacije o izletu. Posebej nas opozorijo, da je kopanje v jezeru strogo prepovedano, zaradi ohranjanja naravnega ekosistema, dovoljeno je samo namakanje nog do višine kolen. Povejo tudi, da je ob večini dela poti nameščen električni pasti in da moramo biti previdni z njim, ker je pod napetostjo. In krenemo. Za planinskim domom zavijemo desno na ozko pot, mulatera se imenuje. To je pot narejena v času prve svetovne vojne, narejena kot oskrbovalna pot za vojake, ki so bili po vrhovih gora. Po teh poteh so jim s pomočjo konjev, oslov in mul dostavljali hrano in orožje. Počasi se dvigamo, meter za metrom. Kolona po dva v vrsti, kot v šoli, ko smo šli na atletski poligon. Glasno klepetamo, zato prvi planinski vodnik malo pospeši korak. Hitro se pozna rezultat, kolona se kot kača vije proti cilju, v tišini, da je slišati samo naše korake in pa petje ptic v grmovju, ki raste po pobočju. Nekdo nehote prime za električni pastir in zatuli. Kolona se ustavi. Kar dobro ga je speklo po dlani. Samo naslonit se je hotel in malo počivat, pa je zgrešil količek, na katerega je pritrjen električni pastir in je prijel direktno za žico.
Varovanje pred volkovi pač zahteva, da je električni pašni pastir vedno pod napetostjo, da je živina v ogradi na varnem. Malo pred jezerom pa se ograja na katerem je električni pastir umakne in velik širok zelen travnik se odpre pred nami, na sredini pa čudovito črno obarvano jezero. V njegovi mirni gladini pa se vidi odsev vrha gore za njim.