Nekaj časa nazaj sem imela res zelo pomembno pot, ki sem jo morala opraviti. Morala sem iti praktično na drugi konec Slovenije in to zelo zgodaj zjutraj. Šlo je za službeno pot, zato res nisem smela zamujati. In zgodilo se mi je ravno to. No ja, nisem ravno zamudila, sem pa skoraj. Zjutraj, ko sem se zbudila, sem videla, da sem prespala tri budilke. To je seveda pomenilo, da sem morala tisti hip vstati, se zelo hitro urediti in se spraviti v avto. To mi je uspelo, ni pa mi uspelo spiti svoje jutranje kave. Tako sem zelo zgodaj zjutraj sedla v avto brez kave in zelo hitro postala zaspana. Na začetku mi je adrenalin sicer še delal, potem pa je hitro popustil.
Ko sem prišla na avtocesto, sem res komaj čakala, da zagledam prvo bencinsko črpalko – predvsem zato, da si privoščim kavo. Končno sem našla eno bencinsko črpalko in se tam ustavila.
Hvala bogu so imeli zraven tudi lokal in kava je bila res edina stvar, na katero sem mislila. Šla sem v tisti lokal in vprašala, ali bi lahko dobila eno kavo za s seboj. Rekli so, da to lahko uredijo brez težav, in tako je bila kava z mano v avtu. Moram priznati, da mi je ta kava res polepšala celotno pot in celotno situacijo, saj sem končno dobila svojo energijo nazaj. Lahko sem se mirno odpravila naprej na pot in ni me bilo več strah, da bi me vmes premagal spanec in da bi s tem povzročila kakršno koli nesrečo. Tega me je bilo vedno strah in hvala bogu se tokrat ni zgodilo, saj je bila kava takoj zraven mene.
To pot sem uspešno opravila, vse naloge, ki sem jih morala tam urediti, pa so šle kot po maslu. Ko sem prišla nazaj v pisarno, sem morala poročati o vsem. Hvala bogu sem imela same pozitivne novice. Tudi šef je bil zelo zadovoljen in navdušen nad mano. Upam pa, da nikoli več ne bom potrebovala iti tako zgodaj zjutraj na podobno pot.