Voda je najpomembnejša dobrina za življenje, zato ni presenetljivo, da so ljudje že zelo zgodaj začeli razmišljati, kako jo pripeljati bližje svojim naseljem. Prvi vodovod je nastal že v starih civilizacijah, kjer so razumeli, da je dostop do čiste vode pomemben za zdravje, razvoj mest in vsakdanje življenje ljudi.
Za ene prvih, ki so zgradili vodovod veljajo stari Egipčani in prebivalci Mezopotamije, ki so že več tisoč let pred našim štetjem gradili preproste kanale za namakanje polj in dovajanja vode v naselja. Pravi razcvet vodovodnih sistemov pa so dosegli Rimljani. V času rimskega imperija so zgradili izjemno napredne akvadukte, po katerih je voda po naravnem padcu pritekala iz oddaljenih virov v mesta. Rimljani so znali zelo natančno načrtovati naklon kanalov, uporabljali pa so tudi kamnite in svinčene cevi. Njihovi vodovodi so omogočili razvoj velikih mest, javnih kopališč in fontan ter tudi bistveno izboljšali higieno prebivalcev. V srednjem veku se je razvoj nekoliko upočasnil, saj so bila mesta manj razvita, oskrba z vodo pa pogosto slabša. Šele z razvojem industrije in rastjo mest v 19. stoletju so začeli graditi sodobne vodovodne sisteme, podobne današnjim. Takrat so spoznali, da je čista pitna voda ključna za preprečevanje bolezni kot sta kolera in tifus, ki sta se širila zaradi onesnažene vode. Danes je vodovod ena najpomembnejših infrastrukturnih pridobitev sodobne družbe. Razvejana vodovodna omrežja omogočajo, da imamo pitno vodo na voljo skoraj povsod. Poleg oskrbe s pitno vodo pa je vodovod pomemben tudi za požarno varnost, kmetijstvo in delovanje številnih gospodarskih dejavnosti. Brez zanesljive oskrbe z vodo si sodobnega načina življenja sploh ne moremo predstavljati. Pomembna je tudi skrb za ohranjanje vodnih virov, saj pitan voda ni neomejena dobrina.
Zaradi podnebnih sprememb in naraščajočega števila prebivalstva postaja odgovorno ravnanje z vodo vedno bolj pomembno. Razvejanost vodovoda nam omogoča udobno življenje, hkrati pa nas opominja, da moramo z vodo ravnati varčno in premišljeno.